Obetalo se je sončno vreme in odločila sem se, da gremo na Nanos po poti, kjer še nismo nikoli šle in sicer iz Velikega Ubeljskega.
Avto sem parkirala pri pokopališču, kjer je urejeno asfaltirano parkirišče. Od pokopališča smo nadaljevale po asfaltirani cesti, ki nas je pripeljala v Veliko Ubeljsko.
Cesta nas mimo cerkve pripelje do zgornjega dela vasi. Žal ni bilo planinske smerne table, kot je bilo navedeno v hribi.net in zato sem bila pozorna na markacije, ki so nas usmerile desno na gozdno cesto. Nekaj minut smo hodile po omenjeni gozdni cesti. Po nekaj minutah hoje, smo prišle do mesta, kjer so nas markacije usmerile levo na kolovoz, ki se je začel vse bolj strmo vzpenjati.
Strmina ni popuščala in se je višje samo še stopnjevala. Nato je pot prešla iz gozda na še bolj strma travnata pobočja. Tu smo se vzpenjale v zelo strmem prečnem vzponu, ki pa je nevaren za zdrs.
Proti vrhu je strmina popustila in kmalu smo videle tudi oddajnike na vrhu. V nekaj minutah nadaljnje hoje po ravnini, pa smo prispele do Vojkove koče na Nanosu. Burja je spet naredila svoje in se nismo kaj dosti zadrževale na vrhu. Toliko, da sem naredila nekaj fotografij in dobila žig v svojo knjižico, potem pa smo šle nazaj dol.
