Napovedano je bilo lepo vreme, zato sem se odločila da grem s psičkama na Suhi vrh.
Avto sem parkirala nekaj metrov stran od otroškega (košarkarskega) igrišča. Na začetku ni bilo oznak, vendar sem si pot ogledala na hribi.net tako, da sem vedela, kam moramo iti.
Na začetku smo šle mimo nekaj hiš in po asfaltu. Vendar je cesta kmalu izgubila asfaltno prevleko in začel se je širok kolovoz, po katerem smo hodile kar nekaj časa.
Višje je kolovoz prešel v strnjen gozd, ki nas je pripeljal tudi do studenčka. Nato smo prišle do razpotja, kjer smo šle desno, do cerkvice Svetega Brica. Od cerkvice smo se vrnile nazaj do razpotja in nadaljevale pot v smeri Nanosa. Pot se je nato prečno vzpenjala, prečila pa je nekaj strmih pobočij. Kmalu od razpotja je bil tudi sneg, pot je bila nekje tudi poledenela in je bilo treba paziti na vsak korak. Prav tako je proti spodnjemu delu poti, vedno bolj pihal veter (burja). Kasneje se je v desno odcepila označena pot na Suhi vrh, ki pa je imela že debelejšo snežno odejo.
Pot se je za nekaj časa položila. Višje smo prečile gozdno cesto in nadaljevale skozi gozd. Še enkrat smo prečile gozdno cesto, ki nas je kmalu pripeljala do lovske koče. Na srečo je nekdo pred nami že naredil gaz, da smo šle po tej gazi. Glede na to, da je bilo kar nekaj snega, ki se je udiral, sem se odločila, da bomo šle po položni poti do vrha. Tako smo nadaljevale nekaj časa po cesti. Proti koncu pa nas je markirana pot usmerila na bolj strmen vzpon, ki je bil kar naporen zaradi burje in vdirajočega se snega.
Tik pred vrhom smo opazile tudi bivak. Na vrhu pa je bilo zelo mrzlo, saj je močno pihalo (močna burja). Ponavadi Gajo in Kano slikam na vrhu – cilju, tokrat pa to ni bilo mogoče, saj je tudi njiju, tako kot mene, močno zeblo. Tako sem se odločila, da se na vrhu ne bomo zadrževale. Vzela sem samo žig in smo takoj odšle nazaj dol. Tako so njune slike nastale, ko smo se vračale do avta. Moram pa priznati, da je pot drugače zelo lepa in tudi ni strma – vzponi so zmerni.
