Za vikend je bilo napovedano čudovito vreme, zaradi izrednih razmer pa smo bili zaprti v občine. K sreči nam je seznam pohodniških destinacij ostal dokaj širok, saj je občina Črna na Koroškem izhodišče za kar nekaj odličnih vrhov. Eden izmed njih je tudi Lanež, manjši sosed bolj znane Raduhe.
Za pot sva se odločila predvsem zaradi krajše, relativno manj naporne poti, kot nalašč za sprostitev po napornem tednu. Iz Črne na Koroškem sva zavila proti naselju Pristava, kjer sva pri starših pobrala 5letno (z)mešanko Brino in smo se za tem skupaj z najino haskico Ario odpeljali proti naselju Koprivna, k najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji, turistični kmetiji Bukovnik.
Tam sva parkirala, obula pohodniške čevlje in odpravili smo se po cesti, proti Koči na Grohatu. Po cca 100 m smo zavili z makadamske ceste na simpatično, položno gozdno pot. Vmes smo prečkali par strmih predelov, kjer so nam bili v pomoč leseni mostički oz. lestve, kar pa zna predstavljati težave za določene pse… Tisti bolj spretni lahko gredo tudi okoli, naši dve sta z malo prigovarjanja šli sami čez, manjše se seveda lahko tudi nese. Po dobre pol urce smo prečkali pašno ograjo, pripeli psički na povodca in kmalu prišli iz gozda do Koče na Grohatu (odlična destinacija za malico, kosilo ali samo okrepčevalni štrudelj ob povratku), odprl pa se nam je pogled na Lanež na levi in desno Mala Raduha.
Pot smo nadaljevali proti Durcam in tik preden smo se začeli vzpenjati, smo za trenutek postali ob potočku, kjer smo si na koritu na novo napolnili steklenice z vodo. Nadaljevali smo mimo GRS koče, do vznožja melišča pod Malo Raduho. Pot skozi gozd ob melišču se je začela dokaj strmo vzpenjati do razpotja Durce (zahtevna) /Raduha (zelo zahtevna – plezalna pot). Naredili smo par ponosnih fotografij, malo zadihali, nadaljevali pot levo v smeri Durc, kjer se je še vedno strmo vzpenjala, dokler nismo prišli do samega, razmeroma položnega, melišča.
Skrajšala sva povodce, umirila haskico, saj so jo plošče starega snega na poti čisto preveč navdušile 😄. Brina je v tej poti že izkušena in pozna sistem, za dobro leto staro Ario, pa so pobočja Raduhe nova in noro razburljiva😄. Lepo urejena pot se je ponovno strmo vzpenjala med ruševjem.
Končno smo prisopihali do Durc, ujeli sapo in se mimo majhnega napajališča odpravili naprej v smeri Laneža. Po par kratkih spustih in vzponih smo ugledali majhen Aljažev stolp na skali. CILJ!
Oh ta gorski zrak na (skoraj) 2000m višine, je res hrana za dušo. Lanež leži namreč na 1925m in je za moje pojme najlažji (skoraj) dvatisočak v naši okolici oz. vsaj kar sva jih prehodila 😄. Pogled seže od koroške mati Pece, Olševe, ob lepem vremenu tudi vse do ata Triglava in ostalih Julijcev. Prav pocukrano. Naredila sva par obveznih “družinskih” in par samo pasjih fotografij, spila kavico iz termovke, se okrepčala, malo smo si odpočili in krenili po isti poti nazaj.
Zaradi strmine na poti navzdol trpijo tako naše, kot tudi pasje noge, tako da za mladiče in starejše pse ta pot po mojem mnenju ni primerna. Z Ario sva začela z resnejšimi pohodi počasi in zmerno, da si kljub visoki energiji, najprej nabere mišične mase in formo za napornejše ture.
Malo pred Bukovnikom sva naredila še zadnje jesenske fotografije, z Lanežem v ozadju (naslovna fotografija). Novo okolje, veliko za prevohat in v našem primeru 4 urni izlet v naravi, utrudi tudi najbolj trpežne 😄.
Pot je drugače markirana 2h 20min.
Na kratko plusi in minusi:
+ Čudovita razgledna točka
+ Izhodišče naprej za Veliko Raduho (cca 1h) in Kočo na Loki pod Raduho (cca 1h 10min) — bolano dobri borovničevi štruklji
+ razmeroma kratka in lepa gorska pot
+ voda ob poti!
+ mini Aljažev stolp! 😄
+ velik del poti po gozdu oz. senci
– strmina ni primerna za mlajše in starejše pse
