Zaprtje občin in 8 mesecev star dojenček, ja res nimamo veliko izbire za pohode 🙂. Ideja je bila, da se zapeljemo do razpotja (Raspet, 1050m) in sprehodimo do travniškega pobočja pod Poreznom, Vrše. To je ravno na meji med Primorsko in Gorenjsko ter med občinama Cerkno in Železniki.
Parkirali smo na parkirišču, ki je opisano zgoraj na linku. Sprva smo mislili, da se bomo odpravili peš po cesti do Vrš, ampak smo si premislili, ker bi bila ta pot skoraj v celoti po senci, kar pa za zimski čas ni ravno prijetno 🙂. Opazili smo kar nekaj sprehajalcev, ki so prihajali po potki iz leve strani, katera je bila seveda v celoti obsijana s soncem, zato smo se odločili, da gremo tja in vidimo, kam nas bo pot pripeljala.
Startali smo torej po položnem kolovozu na levi strani parkirišča. Kmalu smo prispeli do gozda, kjer pa se je pot pričela strmo vzpenjati. Ob poti smo že opazili lesene table z novaško lok smučko in počasi se nam je začelo svitati, da nas bo ta pot vodila na Kopo (opisana pot na linku, nekje vmes ne pelje po grebenu ampak po drugi poti, ki je omenjena tudi spodaj, obe sta pravi).
Hodili smo po gozdu in se ves čas vzpenjali, dan pa je bil res prečudovit. Med potjo se morate dvakrat držati desne – bolj strme poti (da slučajno ne zaidete). Kmalu smo prišli do razpotja, kjer do Vrš vodi tudi makadamska cesta, mi pa smo se še vedno držali leve in sledili tabli, kjer je pisalo Kopa ter se zopet pričeli vzpenjati.
Prelepa strma gozdna potka nas je počasi pripeljala do vrha grebena. Če želite izbrati pot po grebenu se morate držati leve (ki je tudi bolj strma, da vas bo pripeljala do vrha). Vmes bi se lahko odločili še za drugo pot in zavili bolj desno, ta ne pelje do grebena (slednjo smo mi izbrali za nazaj).
Razgled danes je bil prelep in kaj kmalu smo prišli do travnatega pobočja, kjer se nam je odprl pogled na Porezen.
V poletnem času se tukaj pasejo krave, vendar je pot urejena za ograjo. Ker ni bil čas paše, smo se sprehodili kar čez pašnik navzdol.
Prišli smo do klopce, kjer smo se za hip ustavili in uživali v razgledu. Kmalu smo se odpravili naprej, seveda smo zopet morali malo v klanec in nadaljevali po grebenu Cimprovke.
Končno smo prispeli do razpotja, kjer greš na desno proti Vršam in naprej na Porezen, mi smo nadaljevali naravnost oz. levo proti Kopi.
Kmalu smo zagledali razgledni pomol, Kopo, ki je visoka 1.360 m in se nahaja na pobočju Cimprovke. Domačini so jo zaradi podobnosti z oglarsko kopo poimenovali narečno kar »Kapa«.
Pred nami je bil samo še kratek strm spust, kjer je bilo potrebno biti kar previden. Prišli smo do vznožja Kope, še kratek vzpon in po dobri uri hoje smo prispeli do vrha. Usedli smo se na klopco in malce okrepčali ter uživali ob razgledu, kateri je bil ob lepem dnevu res fenomenalen. Vidi se Cerkno, Davča, Novaki, okoliško hribovje, Trnovski gozd in vse tja do Kamniško Savinjskih Alp.
Sonce je počasi začelo zahajati, zato smo se počasi odpravili nazaj. Ko smo zopet prišli do pašnika, smo izbrali levo ravninsko potko (prva slika spodaj).
Proti koncu smo uživali ob pogledu na gore, katere so obsijali še zadnji sončni žarki.
