Smokuški vrh je znan po lepih sončnih zahodih in s pogledom v nebo, sem ugotovil, da se je obetal eden lepših. Ko sem šel po oprsnici za Oxy in Mortya, sta se razveselila, kot otrok, ko vidi sladoled.

• 

Z avtom se zapeljemo do Begunj na Gorenjskem, kjer sprva sledimo oznakam za Tržič in Drago, nato pa zavijemo levo za bolnišnico in parkiramo ob rekreacijskem centru Krpin. 

• 

Pot je sprva malce strma, do prve ravnine, kjer se nahaja cerkev Sv. Petra na Gori. Tukaj je tudi priljubljeno vzletišče za jadralne padalce. Pogledali smo si nekaj vzletov in nadaljevali pot.

• 

Pot poteka še nekaj časa po ravnini in prelepem jesenskem gozdu.

• 

Po približno desetih minutah, se pot začne zopet vzpenjati. Ker ni dobro označena, lahko hitro skreneš z nje, zato sledite tej poti.

• 

Po slabi uri pridemo na vrh in imamo še nekaj časa do sončnega zahoda. Pot je zelo lahka, primerna za vse kužke (tudi za starejše), ki jih vedno veliko srečamo. Vode pa na poti ni, le ob deževnih dneh se nakazuje mali potoček nekje na pol poti.

• 

Vrh je zelo lepo razgledišče in ob jasnem in lepem vremenu lahko občuduješ proti zahodu celotne Julijske Alpe, proti jugu planoto Jelovica, na zahodu se dviguje Dobrča, pod teboj pa je celotna Gorenjska, proti jugovzhodu se razprostira pogled vse do Ljubljanske kotline. Na vrhu je tudi manjša klopca za počitek in vpisna skrinjica. 

• 

Po pričakovanju se je malce kasneje nebo odelo v čudovite barve zahoda. Počakali smo, da se je sonce poslovilo in se počasi odpravili nazaj v dolino. 

•