Geia sas fíloi mou (pozdravljeni prijatelji moji)! 

Za vas imam spet par sočnih grških zgodbic. Mal o mojem plišastem prijatelju, pa neki o moji ta stari, pa še kej malga o meni.

V glavnem, jaz mam s sabo enga prjatlja. Ki je pa en tak čudn tič. Pa ne vem, kakšno ime bi mu dal. A mate kake predloge? Full bom vesel, ker jaz nimam ideje za ime. Moja guspa mami Flek ga je kupila ekskluzivno samo zame za dopust, da mi ne bo dolgcajt. Ampak ta mudel me skoz tko grdo gleda. Pa ne vem, zakaj. Sem dal sliko zraven, da boste razumel, o čem govorim.

Res je, da ga non stop maltretiram, pa grizem, pa pol črevesja sem mu že spraznu, pa u luft ga mečem, pa včasih pozabim na njega in revež ponoči zunaj spi. Sam ga imam rad. Tud lupčke mu dajem. Še v bazenu z mano plava, da mu ni vroče. Sam ni neke ljubezenske kemije med nama. Tko da dost o njemu. Nima smisla. Ni mi všeč. Ima en tak pogled, da me kar zmrazi.

Drugač je pa tkolele v Grčiji. Uživamo, ni nam hudga. Smo že skor 1 teden tuki.

A ja, eno skrivnost vam pa morm povedat, pa ni povezana z mojim pliškotom.

Sej veste, da je pr Flekovih res skoz pestro, sploh vse, kar je povezano z Grčijo. Tokrat glavna zvezda ni kombi, ker nas enkrat za spremembo na poti po parih letih ni razočaral, ampak moja ta stara guspa. Ta je res pod štorasto zvezdo rojena.

Hehe, spet je vsa polomljena. Ta stara res nima sreče. Vam razložim, kaj se ji je zgodil. Tuki, kjer imamo hiško, je vse ograjeno. Edino vhod za avto parkirat je odprt. Je pa ena taka “naredi sam” dolga lesena zapora, da se da ta vhod zapret. Zarad mene. Ker smo ob cesti, ki sicer ni velik prometa, je pa polje zraven in jaz bi hitr lohk mal pobegnu in šel iskat kako lušno grško pupiko. Sej me poznate, sem lump, hehe.

No ja, enkrat sem že ušpiču neumnost. Sem vidu eno mačko in se zapodil za njo. Olimpijsko sem preskoču to zaporo in sem jo šel lovit. Guspa je pa ravno takrat večerjo kuhala. In pol ona po nekem cajtu ugotovi, da mene ni. In res me ni blo. Me je pomoje kr klicala par minut in jaz po njenem stotem klicu končno prlaufam ves navdušen po cesti nazaj do hiše, elegantno in brez težav preskočim ograjo, hop in sem bil nazaj.

Uff, ko bi vi takrat vidl pogled moje ta stare. Vsi ledeniki bi se v sekundi stopil. Vse dlake so mi šle u luft. Ni blo heca. Sej sem vedu, da sem ga usral. S sklonjeno glavo, z repom med jajčki sem šel do nje in ji stisnu tak nedolžen pogled, da se je takoj omehčala. No, ne čist takoj. Je rabila par sekund. Par minut. No ja, kar dolg časa.

Ja, sej jo razumem. Cesta pa avti, pa lohk bi me kdo povozu. Ok, sam enkrat sem to naredu. Zdej me ima pa ta stara skoz pod kontrolo. Si sploh ne upam več bliz ceste pridt.

A ja, mal me je zanesl. Sem začel pisat o štorasti prigodi moje guspe, pa sem se zatipkal. To, da sem preskoču ograjo, je blo en dan kasneje.

No, v glavnem, da se vrnem nazaj in vam zaupam, kaj se je moji ta stari bogi sroti zgodil.

Ta kao res full dobra zapora, da jaz ne morem na cesto, jo pa z lahkoto preskočim, je bla en dan odprta. Ok, prvi dan našega dopusta. To je pomemben podatek, da je blo prvi dan. Ker to je še do dons. Moj guspod oči Flek me je peljal na sprehod in ko sva pršla nazaj do hiše, ni postavu zapore nazaj. No, pozabu je, bodmo pošteni.

Za predstavo, ta zapora je težka enih 30 kg. To je provizoriš lesen okvir z mrežo, dolg ene 3-4 metre in visok pol metra. Pa itak, da ga preskočim. Izi pizi za mene. Bolj placebo učinek. Je tud na sliki.

No in ker vhod ni bil zaprt, se je guspa odločila, da ga zapre. A glej ga zlomka, bla je nespretna in cel okvir, ta lesen del, ji je padu direkt na nogo. Al na stopalo. Oziroma na nart. Neki tazga, ne vem, kuko se pravilno reče, nisem doktur. Tko na glas je zakričala od bolečine, da se jo je sigurn slišal na drug konc sveta.

In pol? Kaj pol? Jah, kaj? Ja, nč, a ne? Štorasta je bla. Če je pa res.

Noga je bla pa takoj otečena. Najbolj smešn od vsega je blo pa to, da je bil vsega kriv spet moj ta star. Ne ona. On! Ker ni zaprl zapore, ko sva pršla iz sprehoda. Za crknt. Kako znate bejbike takoj najdt enga druzga krivca. Pa ni bil kriv moj ta star. Ona, moja guspa mami Flek, je bla nerodna in od zdej naprej jo bom po novem imenoval “ta štorasta” guspa mami Flek. Tko kot ona mene: Flekidreki, Fleki to, Fleki ono. Zdej pa ma svoj vzdevek, sama si je kriva.

Ne, ne, vem, sej je boga. Že skor en teden težko hodi, skoz ma obkladke na nogi, pa ne more it srfat. Sej se mi smili. Al pa tud ne. Mogoče, čist mal. Čist mal mal. Jo je hotu moj ta star že parkrat peljat k zdravniku, da ji slikajo nogo, ker tolk jamra od bolečine, sam ne. Noče. Je trmasta. Pravi, da itak nima smisla. Če je počena kost al pa kej druzga, itak nima kej narest. Pa si ti misl svoje. Babe!

No tko je pri Flekovih. Pestro. Štorasto. Vetrovno. Grško. Vroče. Zabavno.

Ampak kot rečeno, to bosta štoriji za naslednje moje javljanje iz Grčije.

Flekastičen pozdrav. Hov hov 🐾