Pot nas je vodila iz Vač proti meji in seveda Bosni. Prehod smo prečkali na mejnem prehodu Izačič nad Bihačom. Tukaj smo sicer na Hrvaški strani že uzrli prvega reveža, sirotko….in postavilo se je vprašanje; ali smo se prav odločili za Bosno? Dejansko je v avtu zavladala popolna tišina. Prizori, ki so za nas nekaj nepojemljivega, je žal za ta svet (že za Hrvaško), nekaj povsem samoumevnega in vsakdanjega. Čeprav smo bili v Bosni zelo pozitivno presenečeni glede tega vprašanja. 

Pot nas je od Izačičev vodila po lokalni cesti do manjšega kraja po imenu Kulen Vakuf. Ne bom se opredeljeval versko, katera lokacija je čigava, mi smo povsod, ampak res povsod bili zelo, res zelo lepo sprejeti, tako, da tudi razmišljamo, da bi drugo leto Bosno ponovili, le na drugem koncu, tam, kjer še nismo bili. Dodal bi le, da smo zelo hitro opazili kje je “kdo doma” oz. kje katera vera domuje. O tem kasneje. 

Kakorkoli pot po V delu Bosne je zelo, ne samo zelo, res zeloooo počasna, saj omejitev hitrosti, kljub povsem odprti, ravni cesti, ne presega več kakor 50km/h. Imate pa možnost prekoračitve te hitrosti, za kar vas bodo oglobili. Odločitev je vaša. 

Ok, Kulen Vakuf – majhen kraj s čudovitimi ljudmi, dvema trgovinama in nekaj lokalčki. Tukaj smo prespali dve noči. Hiška je bila prijetna, pred njo pa montažni bazen, ki je bil super za ohladitev. V bližini je tudi reka Una, ki ponuja čudovit dostop za kopanje in osvežitev.

Kulen Vakuf je odlična izhodiščna točka – za nas zagotovo, saj smo si drugi dan ogledali del Narodnega parka Una, vključno s Štrbačkim Bukom, ki je del parka. Neopisljivo lepo – pristna narava, čudoviti ljudje… Cene so za nas sprejemljive, ponekod bolj, drugod malo manj.

Drugi dan smo se odpeljali do mesta Drvar, kjer smo si ogledali del naše preteklosti – Titovo pečino. Predvidevam, da je vsak komentar odveč, saj je vse jasno, kajne? ????

V neposredni bližini bunkerja se nahaja tudi razstava oziroma galerija različnih del iz tistih časov. Zelo poučno in zanimivo!

Od tukaj smo se odpeljali še na ogled parka Martin Brod, ki je dih jemajoč. Urejene poti glede dostopa, sanitarije čiste in urejene. Ponudbe od hrane do pijače dovolj, kakor tudi precej revežev, ki so del te dežele. Jedli smo v restavraciji “kod Zore”, hrana postrežba, pijača….100 zvezdic. Cena zelo sprejemljiva. 4 odrasli, plošča za 3 + ribe za eno osebo, pijača + dve kavi in 2x sladoled, okoli 35€. Videti fotografijo je eno, biti tam….je nekaj povsem drugega. 

Tretji dan smo zapustili Kulen Vakuf in se odpravili proti Bosanskemu Petrovcu, nato pa nadaljevali do kraja Ključ. Iz vzhodnega dela Bosne smo se premaknili v osrednji del in pot nadaljevali skozi Mrkonjić Grad vse do mesta Jajce. Prevoženih kilometrov ni bilo veliko, vendar so nam živce znova kravžljale nizke omejitve hitrosti.

V Jajcu smo si seveda ogledali znane slapove, pred tem bili v neposredni bližini njih, kjer nas je Bosna ponovno povsem prevzela z naravnimi lepotami. Kraj smo poimenovali “Mlinčki”, saj je struktura objektov zelo podobna minom. Čarobno, milo rečeno. Sicer pa fotografije vse povedo. Seveda smo si ogledali tudi muzej naše preteklosti, muzej AVNOJ-a, kar nam je bilo zelo, res zelo všeč. Po poti in v sami Bosni, sploh v mestu Konjic (sledi) smo srečali precej sonarodnjakov. 

Drugo hišo smo imeli rezervirano v mestu Prozor, v bližini Ramskega jezera. Od mesta Jajce do naše namestitve je 86 km, za kar (po Michelinovi spletni strani) potrebuješ 1,4 ure vožnje. To omenjam zgolj za občutek. Takšne omejitve hitrosti so značilne skozi severovzhodni del Bosne in vse do mesta Prozor.

Tukaj smo si vzeli en dan za odklop – počitek, uživanje in kopanje v jezeru. Boni se je kopala v Ramskem jezeru in uživala v vodi. Intenzivnost poti od začetka je bila res velika, zato smo vsi potrebovali malo sprostitve.

Imeli smo že rezerviran voden ogled Titovega bunkerja v kraju Konjic. Prav tam smo srečali največ Slovencev, kar nas je zelo, ampak res zelo razveselilo.

Glede na veliko število brezdomnih psov smo jih seveda hranili, toda – presenečenje. Hrane oziroma briketov niso želeli. V Konjicu so nam razložili, da so psi čipirani (na fotografiji se vidi barvna sponka v ušesu), naj bi bili kastrirani in sterilizirani, za njihovo prehrano pa skrbijo mesto, društva ali posamezniki.

Do naše Boni niso bili agresivni, vendar smo v Konjicu opazili, da psi delujejo kot krdelo. Ker je niso poznali, ji niso dovolili, da bi se gibala na njihovem teritoriju. To je razvidno tudi s slike, kjer ležijo na cesti, spredaj pa je naš avto.

No, pa smo se tudi iz Prozor-ja “pospravili” in pot nas je vodila mimo Jablanice, Konjica, Donja Raštelica, Tarčin, Rakovica, mimo Žuc in Sarajeva proti Palam. Kraj, ki je okoli 20 km oddaljen od Sarajeva, pa še vedno zelo v stiku z naravo.

Kakor v preteklih namestitvah, smo tudi tukaj bili sprejeti….čudovito, res fantastični ljudje. No, ne samo mi, tukaj je tudi naša Boni prišla “na svoj račun”, spoznala in dobila je novo prijateljico po imenu Moli. Fotografija vse pove. 

Ker smo bili ponovno precej časa na poti in nas je lakota ujela, nam je skrbnik najete hiše, predlagal restavracijo v kraju Dolina Miru. Točno tako se napiše, kakor sem napisal sam. Ponovno pravljica, narava fenomenalna, hrana za prste oblizniti, gostoljubje res na visokem nivoju, ljudje čudoviti, skrbni, prijazni. 

Drugi dan smo imeli še ogled Sarajeva, kjer smo bili prav tako čudovito sprejeti, razlika je le, da je to res mesto in narave v tako obširnem pomenu tudi nismo pričakovali. 

No in po ogledu smo se odpravili proti domu. Tako nas je pot vodila iz Sarajeva mimo Zenice, Travnik, Kneževo mimo Banja Luke, Laktaši do mejnega prehoda Gradiška in nato proti Vačam.  V enem delu sem pisal, da se ne bom versko opredeljeval, res se ne bom, je pa v kontekstu vera tisti del, kjer vidiš kdo vlaga v infrastrukturo in kdo ne. V delu kjer je avtocesta (ta del potovanja od Sarajeva domov) je pravoslavno in katoliško prebivalstvo, kjer se avtocesta zaključi je muslimansko prebivalstvo. Je pa potrebno tudi dodati, da so vsi deli Bosne, zelo jasno označeni s tablami. 

Bilo je čudovito dopustovanje, polno izjemnih vtisov, čudovitih spominov, tako, da drugega kakor priporočati Bosno tudi ne moremo. 

Zelo verjetno se vrnemo drugo leto ponovno, želeli bi videti tudi Z del, torej Bosna ob srbski meji.