Ponovno smo se podali v raziskovanje avstrijskih hribov. Tokrat nas je pot vodila na dva vrhova: Loskogel (1790 m) in Steinmandl (1835 m).

Izhodišče: Parkirišče pod prelazom Weinebene. Pot do parkirišča je asfaltna in parkirišče brezplačno.

Od parkirišča se usmerimo na pot, ki je zaprta z rampo. Nadaljujemo mimo rampe po široki gozdni cesti. Kmalu zapustimo asfaltno prevleko in pridemo do razpotja, kjer nadaljujemo po desni poti, ki se rahlo vzpenja. Table nas usmerjajo proti Barentalhütte in Grünangerhütte. Kmalu se nam odprejo čudoviti razgledi. Glede na temperature opazimo potočke z ledenimi svečami, ki se tu in tam lesketajo v soncu.

Držali smo se zgornje poti do Barentalhütte, medtem ko smo Grünangerhütte obiskali ob povratku.

Na Barentalhütte smo najprej odložili vsa odvečna oblačila – bunde niso bile potrebne, saj smo nadaljevali kar v kratkih rokavih. Kljub napovedi minusa je sonce prijetno grelo. Pot smo nadaljevali mimo pašne ograje po planini Bärentalalm. Mehka in prijetna podlaga je bila zelo prijazna za pasje tačke. Po planini vodi več poti, ki so lepo vidne. Mi smo izbrali tisto, ki nas je vodila naravnost po sončku.

Nato se začne vzpon do sedelce med obema vrhovoma. Potka je ozka in na nekaterih koncih je potrebna malo večja previdnost, sploh če bi se odpravili v ta konec pozimi v snegu. Vmes do vrha nekajkrat prečimo pašno ograjo.

Na vrhu pa se odločimo, kateri vrh bomo najprej obiskali – levo Loskogel, desno Steinmandl.

Nas je pot vodila najprej na Loskogel. Tu smo si vzeli malo časa za počitek na travi in nastavljanje soncu,  mrcini pa sta kot po navadi noreli.

In gremo še na obisk k drugemu vrhu Steinmandel, kjer smo previdno pokukali skozi vrata, da koga ne zbudimo. Pred nami se dviguje dvatisočak Speikkogel 2140 m, a žal ni več časa, da še tega obiščemo, saj je še nekje ura plus hoje. Bo počakal, saj se še vrnemo.

Za kamnitim vrhom se spustimo do naslednje oznake, ki nas vodi navzdol do planine ( vračamo se po drugi poti ) in makadamske poti, po kateri se usmerimo na pot do Grunangerhutte. Od makadamske poti se pri smerni tabli spustimo skozi gozd, mimo Sepp Reiner Brundl – izvir. Po cca 35 min smo pri koči.

Pot do izhodišča se nadaljuje za kočo skozi gozd na makadamsko cesto. Ko pridemo iz gozda, se usmerimo levo do gozda in novih smernih tabel za parkirišče. Prečimo leseni mostiček. Celo eno lepo marjetico smo našli. Pri pogledu navzgor vidimo cesto in Barentalhutte. Ta krog nam vzame cca uro. Po označeni poti nadaljujemo do parkirišča cca 40 min. 

Ko smo zavili v gozd, nič ni bilo več preveč, kar smo dali na sebe. Minus brez sonca uffffff. Ja nič ne moremo, november je in zima trka na vrata. Ja, v teh koncih je sneg napovedan v tem tednu. Kar pa glede na pot, ni ovira, da jih ne bi obiskali.

Naše mrcine so uživale, mi pa z njimi!

HikePaws nasveti:

Čas hoje: S postanki 6 h.

Zahtevnost: Lahka pohodna pot – malce  kondicije je potrebno – psi morejo biti vajeni malo daljših poti.

Višinska razlika: cca 400 po poti.

Dolžina: cca 16 km

Obiskanost: Srečali smo nekje 10 pohodnikov, kljub krasnemu vremenu.

Okrepčevalnica / gostilna: Zaprte med oktobrom in majem. Koča ,ki je na poti je Köhlerhütte, ki pa je možna za najem v času od 01.05 do 31.10.

Primernost poti za starostnike in mladičke: Za mladičke hribi niso primerni, razen če jih nesete na vrh, saj vemo, da dokler se njihov razvoj ne zaključi, dolge poti zanje niso priporočljive. Za starejše pse, če so vajeni hoje, pa ni težav. Moj 10-letnik brez težav prehodi razdaljo, saj je vajen hoje. Pri moji 6-letnici pa bi morala ‘vzet eno baterijo ven,’ ker bi ona prehodila še enkrat toliko.

Dostop do vode: V spodnjem gozdnem delu je precej potočkov, na vrhu pa je ni, tako da jo je potrebno nositi s sabo. V času sezone pa je voda dostopna pri kočah.