In sva šla. Na Molat. Bolje rečeno smo šli. Ker je Gia imela gotovo največ od tega oddiha. Kot je prijazno zrelaksiran po nekaj dneh v Dalmaciji dejal moj dragi, bi naju najverjetneje po štirinajstih dneh psička sama oblekla v kopalke, da bi se le čimprej premaknili proti plaži. Po štirih dneh je prinesla povodec, ko se ji je zazdelo, da je skrajni čas za čofotanje.

Od doma sva štartala na četrtkovo popoldne. Po vroči noči v Zadru, sva zjutraj odšla še v trgovino (priporočljivo pred odhodom na mali otok, kjer trgovina dela le nekaj ur na dan) in nato smo se vkrcali na trajekt. Cilj 3 urne vožnje s kratkimi postanki na Rivanju, Sestrunju in Zverincu je bil pristanek na Molatu. Nato po video navodilih lastnice apartmaja do nastanitve. Od tu naprej se je začela harmonija. Molat je otok zadarskega arhipelaga, njegova površina je dobrih 22 kvadratnih kilometrov, obale ima več kot Slovenija, na njem so trije kraji, največji med njimi je Molat, kjer smo bili nastanjeni.

Na otoku ni hotelov, velikih apartmajskih hiš, stojnic in podobnega “džumbusa”, ki ga povezujemo s poletnim dopustom pri južnih sosedih. Je pa dobrih deset kilometrov asfaltirane ceste, mnogo več makadamske, ki se rada hitro spremeni v nekaj podobnega vojaškim jarkom ali ovčjim stezam. Vozila so vsa po vrsti neregistrirana, roka državnega reda do otoka ne seže, domačini pravijo, da so že dovolj kaznovani z življenjem na otoku. Ne vem, meni je bilo všeč, nekakšna dalmatinska Gorenja Trebuša, ki ponuja mir, čudovite plaže in turkizno morje. Gia se je lahko kopala, kjer je želela… na dveh plažah je bila celo tabla s prečrtanim psom (Prepovedano kopanje za pse), pa je na obeh ravno v trenutku, ko smo prišli na plažo prilezel iz vode en domači zlati prinašalec. Glede na majhno število turistov na otoku, jih je relativno veliko imelo s seboj psa (ali dva). Očitno so pred nami odkrili prednosti, ki jih ponuja destinacija.

Čeprav bi se naša štirinožna prijateljica najraje cele dneve kopala in čofotala v morju (mi pa bi se ukvarjali s posledicami zaužitja slane vode), smo si vseeno vzeli čas in raziskali otok. Povzpeli smo se na Stražo, ki ponuja čudovit razgled na sosednje otoke, obiskali koncentracijsko taborišče, kjer je bilo med 2. svetovno vojno zaprtih več kot 20.000 ljudi, ki se niso strinjali s fašizmom, prečesali otok podolgem in počez. Največ smo se pa seveda kopali in uživali v kristalno čistem dalmatinskem morju. Do naslednjič.”