Debeli vrh, veličastna gora, ki se dviga nad slikovitima vasema Lipanca in Mrežce, je priljubljena destinacija za vse ljubitelje narave in pohodništva, vključno s tistimi, ki si želijo preživeti čas s svojim psom. S svojim čudovitim razgledom na okoliške kraje in gorske vrhove ponuja nepozabne trenutke in edinstveno doživetje.
Parkirala sem na parkirišču v Medvedovi Konti pri spomeniku NOB.
S parkirišča smo šle po poti, ki je potekala v gozdu v zmernem vzponu v smeri Lipance.
Višje se je pot spremenila v zmerno strm kolovoz.
V nekaj minutah smo prišle do pašnega območja planine Lipanca.
Pot – kolovoz nas je v zmernem vzponu vodila ob desnem spodnjem robu planine Lipanca.
Pri NOB spomeniku smo šle ostro desno in prišle do Blejske koče na planini Lipanca.
Od koče smo nadaljevale levo v smeri Viševnika in Mrežc.
Prišle smo do razcepa, kjer se levo odcepi pot proti Rudnem polju, mi pa smo nadaljevale v smeri Viševnika in Mrežc.
Zmerno strma pot nas je potem po krajšem vzponu pripeljala do naslednjega razpotja, kjer smo nadaljevale v smeri Viševnika. Desno je bila pot na Mrežce (strma pot).
Za razpotjem se je pot rahlo spustila, nato pa začela rahlo vzpenjati skozi vse bolj redek gozd.
Pot je bila v glavnem po senci. Šle smo še mimo enega spomenika NOB.
Kmalu za tem spomenikom je bilo novo razpotje, kjer smo nadaljevale levo (desno je pot na Mrežce – položna pot). Pot je prečila južna pobočja Razora.
Kmalu smo prišle na naslednje razpotje, ki je bilo manj opazno (razpotje za Debeli vrh), kjer smo nadaljevale desno.
Nadaljevale smo rahlo desno. Prvi del poti je potekal po lahko sledljivi poti.
Nekje na sredini smo prišle do mesta, kjer so se na markirani poti in ob njej pasle krave. Tu smo šle z markirane poti, da smo se ognile kravam.
Ko smo se vrnile nazaj na markirano pot, je le ta postala zelo težko sledljiva in na enem mestu sem celo zgrešila pravo pot.
Gaja in Kana sta me pripeljali na pot, ki je vodila na vrh in sicer po krajšem vzponu po travnatem pobočju, ki je bilo obdano z rušjem. Na vrhu je bil žig. Žal razgledi niso bili najlepši, ker se je oblačilo.
Odločila sem se, da gremo še na Mrežce. Vrnile smo se do razpotja za Mrežce, kjer smo nadaljevale levo. Pot se je zmerno vzpenjala najprej po travnatem pobočju. Bila je težko sledljiva in spet sem popolnoma zaupala Gaji in Kani, ki sta ji pravilno sledili.
Višje smo prišle v pas borovcev, kjer je bilo pot še dosti težje slediti, kot v spodnjem delu. Bil je pravi robinzonski podvig, da smo se prebile čez ta pas. Sledila sem Gaji in Kani, saj markacij na tem delu nisem videla.
Pot nas je nato pripeljala na travnato pobočje, kjer je bilo malenkost lažje slediti markacijam oziroma rdečim črtam na skalah. Hodile pa smo po sredini.
Po nekaj minutah hoje smo prišle na vrh Mrežc, kjer je tudi žig.
