Prvi in drugi dan našega italijanskega roadtripa. Najprej zajtrk v Trstu, pa kavica in mini domače tortice na obrobju Verone, potem pa do Genove, kjer smo si privoščili dolg večerni sprehod in pico pri marini. Danes zajtrk v lokalni pekarni, ta pravi cappuccino in potem 10km krog iz strogega centra do morja in nazaj, vmes po poti na kosilo, zdaj pa domov, na počitek, da se izognemo neskončni popoldanski gneči v mestu. Prvi vtis? Obožujejo pse. Ampak res. Obožujejo. Ljudje se ustavljajo in jo božajo, vsak drugi cmoka za nami in se smeji. Veliko je sprehajalcev z res prijetnimi, vzgojenimi kužki, ki so vedno pripravljeni na spoznavanje in igro. Povsod smo dobrodošli, celo v notranjosti lokalov in restavracij ( iz vljudnosti vprašamo), povsod nama ponudijo vodo za psa, sicer jo pa že pri najini pijači naročim (1 l cca 2e, vode iz pipe očitno ne poznajo ). Bili smo na javni plaži, kjer so nas sprejeli BP, malo težje je pa Gaja sprejela njihove metrske valove. Genova je čudovita in psom zelo prijazna.

Tretji dan roadtripa po Italiji je za nami. Naš pes spi in se ne da motit, to je redkost. Danes nas je pot peljala od Genove do že skoraj pregrešno dragega Portofina (1h parkinga 5,50e, kava 5e +, za kosilo imajo pa mogoče zlate jastoge). Zgodaj zjutraj še ni bilo gneče, pa vseeno.. Pes od tega obiska itak ne odnese nič, razen mi kako fotko v spomin. Od tam smo se odpeljali do Rapalla, ki med 10 in 11h dopoldne očitno nima več prostih parkirnih mest. Pa smo šli naprej, vse do mesta Chiavari. Vsak kvadratni meter plaže je privat, do morja ne moreš niti sam, kaj šele z psom. Kljub temu je bilo ogromno turistov z kužki, dobrodošli so v vseh restavracijah in barih. Hitro kosilo in naprej. Naslednja postojanka je del parka Clinque Terre – magična Vernazza. Parkirati je treba 20 min stran, na vrhu hriba, nadaljujemo pa peš. Da dobiš prostor je čista igra na srečo. 1h parkirnine stane 2e, sicer pa ima center mesta tudi železniško postajo Vernazza – Magična na fotografijah z praznimi ulicami. Pa tudi danes, ko se je tam trlo turistov. Psov je bilo sicer ogromno, povsod dobrodošli, razen na plaži. Čisto slučajno smo ob robu glavne ulice odkrili mali tunel pod skalo, ki vodi do divje plaže. Zavarovan, vstop prepovedan, pa vseeno nismo bili sami. Gaja se je osvežila v morju, umirila od gneče, spili smo še pijačo in naprej – po regionalni cesti do La Spezie, potem pa po hitri cesti do Livorna, kjer prespimo in že nestrpno čakamo izzive jutrišnjega dne.

Četrti, peti in šesti dan poti čez Italijo.
Iz Livorna naravnost proti srcu Toskane, pa vseeno, naju je nekje na pol poti poševni stolp v Pisi tako zamikal, da smo obrnili in si ga pogledali. Ob njem sva si privoščila še kavo, potem pa do Volterre. Celo pot nas je spremljal neverjeten pogled na Toskansko podeželje. Zlata polja žit in sončnic, ravne ceste ter neskončni drevoredi borovcev in cipres. Volterra stoji na vrhu manjšega hriba, ima tri večja parkirišča, na njih prostor, pa je treba ujet še dopoldne. Mi smo okrog 13h na parkirišče že čakali – Je bilo pa vredno. Kozarec lokalnega vina, pravi “italijanski gelato”, pa nakupovanje njihovih čili omak in sušenih specialitet… prav povsod sva lahko šla z njo. Vsak prodajalec, kjer smo se ustavili, je bil vesel obiska psa v trgovini.
Naslednje postajališče – Pomarance. Prenočili smo v Ristorante Di Pietro, ki ima v svoji ponudbi tudi zajtrke, kosila in večerje. Pa velik bazen nad polji. In jutranjo kavo na ležalniku, z razgledom na zlato Toskano. In… Psi so dobrodošli, bivajo brezplačno, tudi v notranjost restavracije jih povabijo.
Naslednje jutro smo se odpeljali do polotoka Monte Argentario v želji, da bi dan preživeli ob morju. Izguba časa hihi. Hitro smo odpeljali nazaj čez nasip, do Ansedonie, ker pa je bilo vreme malenkost slabše nas je čakalo prav prijetno presenečenje. Ogromna, čista, skoraj popolnoma prazna pasja plaža, t.i. “Bau Beach”. Ura parkirnine stane cel euro, med tem ko celodnevni najem prostora stane le 5€. Kako je z najemom senčnikov in ležanikov ne vem, jih nismo koristili. Dobro opozorilo… če je plaža polna težke, črne mivke, pomeni, da bo tudi vaš avto ob odhodu točno tak.
Čakala nas je še dolga pot do Rima, potem pa nočitev v “Roma camping in town” kampu. Doplačilo za psa znaša 25€, ne glede na dolžino bivanja, sicer pa je kamp prijeten, miren, ima restavracijo, bar, bazen, park, bus do centra in nazaj (manjši psi na prevozu so brezplačni, za večje se kupi odraslo vozovnico).
Danes smo si pogledali Rim, po dolgem in počez, jutri pa skočimo še do Vatikana. Psi seveda nimajo vstopa v njihove znamenitosti, ne smejo niti v ZOO. Nama je bilo čisto dovolj, da sva jih videla zunaj. P.S. Če zmanjka inspiracije za restavracije v Italiji, celo McDonalds tukaj dovoli pse na terasah, kot čisto vsi ostali. P.S. drugič – Villa D Este, slabo uro vožnje iz Rima dovoli pse, tako v vrtovih, kot v dvorcu. Nam bo tokrat zmanjkalo časa, je pa na seznamu za prihodnjič 🙂

Sedmi, osmi in deveti dan Italije. Malo smo pa že utrujeni. Od dogodivščin, vožnje, novih mest, ljudi. Uh. Sedmi dan smo iz Rima obrnili nazaj proti severu, pogledali smo si jezero Bolsena, vse skrite plaže, mesta ob njem, razgledne točke.. Krasno je. Vmes smo se dvakrat kopali, imeli mini piknik na plaži in na koncu še večerjo ob jezeru. Prenočili smo v kraju Marta, kjer smo naredili še lep večerni obhod. Res ni veliko turistov, sploh ne tujcev, tako mirno, domače vzdušje. Naslednje jutro smo se zapeljali više, do Trazimenskega jezera (katerega obala je očitno polna trave in razpadajočih rib), kasneje do srednjeveškega, bolj po slučaju odkritega, mesteca Gubbio. Obiskali smo Hamburgerio, ki jo vodi noro zabavna gospa, že malo v letih. Pa se ji ne pozna, skače, govori vse povprek, sprejema naročila, sama pripravlja hamburgerje, vmes še z kuhalnico leta po restavraciji in nosi probat vse, kar bo naredila. Ker če ti ni dobro, bo naredila še boljše! Res ima rada pse, v njeni restavraciji so dobrodošli zunaj in notri, dobijo vodo in cel šov Italijanskih ljubkovalnih vzdevkov. Na koncu dne nas je čakala še Ancona, kjer smo raziskovali čudovito javno plažo, daleč od mestnega vrveža. Psi na njej sicer niso niti prepovedani, niti rečeno dobrodošli, pa ker smo prišli po 19h, ko je večina odhajala in nismo nikogar zmotili. Vredna obiska, če le imaš kondicijo, da hodiš 20min hudo strmo v hrib. Po kopanju – plaža Mezzavalle. Na deveti dan nas je čakala pot do San Marina, vmes smo se ustavili še na pasji plaži v Ponte Sasso. Dva ležalnika in senčnik stanejo 24 e na dan, če pa se temu odpoveš in stopiš na drugo stran ograje, je kopanje zastonj. Za dve uri je tudi javna plaža zraven pasje čisto ok. Prispeli v San Marino – psom prijazno mestno središče. Dobrodošli povsod, zunaj in notri. P.S. Pa fuuuul trgovin s spominki in “kramo” imajo. O razgledu iz grada pa sploh ne bom zgubljala besed. Mi smo že v Ravenni. Jutri pa bliže domu – ampak samo do Benetk.

10 in 11 dan Italije – Benetke

Na ladjicah, taxi boatih in celo v nekaterih boljših restavracijah zahtevajo, da ima kuža nagobčnik! Takim smo se pač izognili – uspešno, ker ga niti nismo vzeli sabo, niti ji ga v taki vročini ne bi dala gor. Smo bili pa kje drugje dobrodošli, tudi v notranjost nekaterih restavracij, na terase, na vlakec od parkirišča do centra lahko gremo brez. Pot od hotela, centra, obale ali celo od kakšne restavracije, do koščka travice za najnujnejše lulanje je dooolga, tako da bo treba malo načrtovati in imeti v mislih še kaj drugega, kot to kar si želimo mi. Pa vseeno, mi smo se imeli fajn! Celo večjo sobo v hotelu smo dobili, brez doplačila in brez da bi zanjo prosili, čista dobra volja treh receptork, ker po njihovo “tak lepi kuža rabi malo več prostora”. Z Benetkami se naše potovanje zaključuje, smo že doma. Eni spijo z vsemi 4 v zrak, drugi pa pospravljamo kramo od ta prvih nazaj v predale!