Pred glavnim dopustom smo se odločili še za podaljšan vikend na Koroškem. Apartma smo našli na Bookingu: https://www.booking.com/hotel/si/apartma-misa.sl.html

Zelo hitro je prišel čas odhoda. Ker je vožnja do tja iz naših krajev najbližja čez Avstrijo, smo se odpravili na pot kar čez Ljubelj. Morda je bila to napaka zaradi omejitev trideset na uro čez cela mesta, ki se jih ni držal nihče drug, razen nas. Ko smo že drugič delali ostale živčne z držanjem omejitev, smo se odločili, da gremo nazaj kar skozi Slovenijo, čeprav je dlje.

Prispeli smo v zanimivo urejen apartma. Urejen je rustikalno v nekoliko temačnem slogu, glavna tema pa je bar.

Apartma je udoben, cena je ugodna za to, kar ponuja, terasa je ograjena skorajda cela. Če bi se potrudili, bi lahko nekako zagradili tudi vhod na teraso, ki pa je odprt.

V sklopu apartmaja za doplačilo ponujajo tudi savno in jacuzzi. Nekoliko je bilo treba počakati na to, da sem lahko uporabila jacuzzi, saj po vsaki stranki menjajo vodo. Cena je 50 eur za tri ure. Pričakale so me čokoladice, različni čaji, šampanjec v hladilniku in dovoljenje, da sem tam, koliko časa želim, saj za mano ni nobene stranke več. Pa je bilo tri ure popolnoma dovolj. Če bi bilo zunaj bolj hladno, pa verjamem, da bi se tam dalo prebiti cel dan.

Ker je treba biti pošten in povedati tudi manj prijetne stvari. Morda apartma ni najbolj primeren za tiste, ki niso vajeni imeti glasnih zgornjih sosedov. Zgoraj namreč biva ne preveč umirjena družina. Tudi oni so imeli psa, ki ni bil preveč tih, zato sta se moj Bubi in njihov kuža občasno pogovarjala skozi strop.

Kar pa je resnično navdušilo, je okolica. Čudovita narava, neobljudeni gozdovi, divje sprehajalne poti. Gozdovi so bili polni borovnic, ki jih nihče ni nabiral, kar je za povprečnega Gorenjca nekaj nedoumljivega.

Moja bučmana, ki ponavadi zavračata vse, kar ni meso ali sir, sta jih obirala kar z grmičkov.

Blizu smo imeli tudi sprehajalno pot, ki je najbrž mišljena kot kolesarska steza. Ker pa kolesarjev ni bilo, smo pot uporabljali za sprehode. Pot je dolga in poteka mimo čudovitih vasic. V okolici se lahko najde kar nekaj hribčkov, na žalost pa je bilo premalo časa, da bi se poskusili povzpeti na kakšnega od njih, saj so nas borovnice preveč zamotile.

Radi smo hodili v restavracijo Etno, ki je bila oddaljena samo nekaj minut. Zelo radi bi se pogovarjali tudi s starejšimi domačini, pa ni šlo. Ne, ker ne bi bili prijazni. Zelo so bili prijazni, vendar pa je narečje težko razumeti. Ko sem jim povedala, da jih ne razumem, so preklopili na nemščino, kar sem razumela še manj.

Zadovoljni s še eno novo izkušnjo, smo se odpeljali nazaj domov. Čez Slovenijo, seveda.