Parkirala sem na velikem parkirišču na Bohinjskem sedlu. Usmerile smo se na makadamsko cesto v smeri Litostrojske koče na Soriški planini.
V nekaj minutah smo bile pri Litostrojski koči, kjer se nam je odprl pogled na travnata pobočja okoliških vrhov.
Od koče smo nadaljevale po markirani poti pod sedežnico. Prišle smo do prvega razpotja za Možic, vendar smo nadaljevale še naravnost v smeri Lajnarja.
Po nekaj minutni hoji smo prišle do naslednjega razpotja, kjer smo šle desno v gozd proti Možicu.
Pot se je naprej zložno vzpenjala po travnatih pobočjih, višje pa se je začela strmeje vzpenjati skozi pas redkega gozda in grmičevja.
Pot je kmalu zapustila gozd in nas pripeljala v manjšo dolinico. Pot je bila širši makadamski kolovoz, ki nas je pripeljala mimo stare vojaške kasarne, ki je preurejena v ovčji hlev.
Od kasarne smo se povzpele na greben, na katerem so se pasle ovčke.
Na vrhu grebena smo nadaljevale naravnost navzdol po poti – pot začne spuščati proti manjšemu sedelcu, kjer je naslednje razpotje (levo Črna prst).
Nadaljevale smo naravnost po stari vojaški mulatjeri, ki se je začela rahlo vzpenjati.
Pot nas je pripeljala do Možica, ki smo ga dosegle v nekaj minutah.
Od Možica smo se vrnile nazaj do grebena, pod katerim je kasarna. Tu smo nadaljevale desno po travnatem slemenu in v nekaj minutah smo se povzpele na vrh Slatnika.
Od Slatnika smo se spustile po sedlu do razpotja, kjer je več poti. Nadaljevale smo naravnost v smeri Lajnarja.
Pot se je vzpela po razglednem grebenu. Ves čas je potekala ob pašni ograji. V nekaj minutah hoje smo prišle na vrh Lajnarja.
Pri klopi na vrhu Lajnarja, kjer smo se malo okrepčale, je Kana nekaj opazila v travi in postala pozorna. Njena drža mi je dala vedeti, da je nekaj v travi. Bila je kača.
Od Lajnarja smo se spustile proti Soriški planini. Pot se je naprej strmo spuščala do roba vlečnice, od tam naprej pa zložno do parkirišča, kjer smo imele parkiran avto.
Krožna pot je bila za nami, osvojeni pa trije vrhovi.
