Parkirala sem na manjšem parkirišču pri izviru Hublja pred mostom. Za mostom je začetek poti proti Otliškem oknu, kjer je tudi Gostilna pri Izviru Hublja.
Za gostilno gre pot v gozd in se nekaj časa zmerno vzpenja. Vmes se nam odpre tudi lep pogled proti pobočjem Čavna. Ves čas pa poteka pot v gozdu in je tudi dobro markirana.
Ob poti je prijetna klopca, od katere se pot začne spet vzpenjati.
Višje smo prišle do mesta, kjer je zapisana zgodba o nastanku Otliškega okna.
Potem pot postaja vse bolj strma in nas pripelje na kamnita pobočja. Postaja pa tudi vse bolj razgledna in seveda tudi razgibana.
Nekoliko višje smo prišle pod Otliško okno, katerega se vidi na desni strani. Malo najprej je bila oznaka za Malo Otliško okno, ki pa sem ga žal spregledala. Pot poteka tudi izven gozda, še vedno pa je v senci.
Malo naprej od oznake za Malo Otliško okno smo prišle do mesta, kjer so v božičnem času postavljene jaslice.
Na vrhu poti smo prišle do kapelice, pri kateri je tudi vpisna skrinjica in žig.
Tu smo nadaljevale desno v smeri okna. Malo pred oknom, se je v levo odcepila pot h kamnitemu polžu, katerega smo si šle ogledati.
Od polža smo se vrnile nazaj na pot, katero smo zapustile in kmalu smo bile pri informativnih tablah pri Otliškem oknu. Do okna smo se potem tudi spustile.
Nato smo pot nadaljevale v smeri Sinjega vrha, ki je prešla iz gozda in nas popeljala na razgledna pobočja. Tu smo se vzpenjale po robu pečin.
Pot je potem mimo pašne ograje zavila ostro levo med grmičevje in kasneje spet v gozd.
Naprej smo prišle do razgledišča. Pri električnih drogovih, kjer so tudi miza in klopi, so nas markacije za Sinji vrh usmerile na kolovoz levo, po katerem smo nekaj minut hodile.
Ko se je kolovoz vpel, smo prišle do asfaltirane ceste, kjer smo nadaljevale levo. Potem so bila tri križišča, kjer smo v vsakem šle desno. Zadnji del poti je bil do penziona Sinji vrh ves čas po asfaltirani cesti in moram reči, da se je pot kar vlekla.
Pri penzionu Sinji vrh je tudi žig. Penzion je bil zaradi poroke zaprt. Malo pred penzionom smo zavile desno in šle po neoznačeni poti, ki nas je v nekaj minutah pripeljala na vrh, kjer se nam je odprl razgled na vse strani.
Srečo smo imele, da so nebo prikrivali oblaki in je sonce le občasno posijalo, pa še takrat z vso močjo. Drugače bi bil zadnji del poti peklenski, ker je ves čas na odprtem in je senca zelo redka. Za pot smo porabile tudi več časa, kot je napisano spodaj na tablah. Vseeno pa je bil prečudovit izlet in spet en nov osvojen hrib.
