Za tiste, ki imajo pse z veliko energije in so navajeni hoditi tudi po zahtevnejših poteh.

Izhodišče našega izleta je vas Hrušica, parkiramo v centru, kjer je veliko brezplačno parkirišče. Začetek poti do planine Rožca ni markiran z uradnimi markacijami, ima pa markacije, ki so obarvane z rumeno piko. Od parkirišča se usmerimo proti poti, ki je pravzaprav pot, po kateri se vračajo plezalci iz ferate Dobršnik.

Pot je v celoti gozdnata, po deževnih dneh zna biti tudi zelo mokra, ponekod dere po poti tudi voda. Mi se moramo dvigniti do Rogarjevega rovta, kjer gremo mimo smerokaza. Po smerokazu se usmerimo naprej proti Hruški planini (ta je tudi označena na smerokazu). Pot se do planine spremeni v lepo makadamsko cesto. 

Po par kilometrih dosežemo Hruško planino, spomladi tam še ni živine, poleti pa bo potrebno paziti. Od Hruške planine pot ni več označena tudi z rumenimi pikami. Potrebno je malenkost orientacije, vendar v lepem vremenu lepo vidimo sedlo Rožca pred seboj. Pot postane strma, malenkost gre skozi gozd, nato pa zagrizemo v strm travnik, kjer ni neke pravi poti. Pot je v celoti blatna. Pomembno je, da nadaljujemo pot navzgor, proti meji z Avstrijo.

Po strmem klancu dosežemo sedlo Rožca, Preden dosežemo vrh sedla, se naša pot sreča z lepo lovsko hiško, mi pa moramo nadaljevati še malenkost proti vrhu, kjer dosežemo tudi markirano pot. Pot sedaj poteka po travnatem grebenu in prvi vrh pred nami je Hruški vrh. Po strmi travnati poti se povzpnemo na vrh, ki ima klopco in mizo za počitek. Pri poti je potrebno paziti, saj moramo parkrat preskočiti žice, ki so postavljene na meji (nevarnost spotika).

Pot sedaj nadaljujemo proti Dovški babi, ki je s Hruškega vrha lepo vidna. Mi smo se povzpeli po označeni grebenski poti, ki prečka tudi manjši vrh Baba (1849m). Možna je tudi klasična pot, ki gre mimo planine Dovška Rožca. Dovška baba je lep razgledni vrh in sicer na slovenski strani lep, travnat, na avstrijski strani pa prepaden, zato je potrebno paziti na pse, ki radi hodijo po robu.

Iz vrha se spustimo proti lepo vidni planini Dovška Rožca, kjer se možno tudi usesti ( ni pa to koča!). Poleti je potrebno paziti, saj je na planini živina in po govoricah tudi zelo hud bik.

Naš izlet se še ni končal, ker pred nami je današnji glavni cilj, Kepa. Malenkost se je potrebno vrniti nazaj gor od stavbe na planini Dovška Rožca, kjer se nadaljuje označena pot proti Kepi (razcep je zelo slabo označen).

Pot nadaljujemo v senci Dovške babe. Pot je travnata in se malenkost spušča do Mlince (ni označeno), pred sabo pa bomo videli začetek gozda, kjer se usmerimo malenkost levo, kjer je na smreki znak za Kepo. Pot nadaljujemo po gozdu, kjer se pri izviru združimo s potjo iz Erjavčevega Rovta. Pot se nadaljuje po ruševju, prečkamo tudi par melišč. Pot nas sedaj pripelje na zelo razgleden greben, po katerem nadaljujemo pot. Kmalu pridemo do zahtevnejšega dela poti.

Prva del poti je prečkanje grape, kjer se strmo spustimo s pomočjo jeklenic, nato pa pride do še zahtevnejšega dviga, kjer je zelo krušljivo, psi pa težko dobijo oprijem, saj je nekje skala gladka. Pot se za par minut umiri, kjer lahko uživamo v razgledih. Nato pa pridemo do izpostavljenega dela, kjer nam je v pomoč jeklenica, gre za ozek skalnat del poti, tukaj pes ne sme imeti strahu pred višino. 

Sedaj vidimo cilj, vrh Kepe z velikim jeklenim križem. Na poti nam preostane samo še ena jeklenica, kjer psi 100% potrebujejo pomoč, saj oprijema na skali navzdol ne dobijo, gre pa za zelo strmo, izpostavljeno prečkanje.

Pot se sedaj umiri, še zmeraj je kamnita, krušljiva in ozka, vendar za pse ne predstavlja problemov. Kmalu dosežemo manjše sedlo, kjer se priključi Avstrijska pot. Do vrha Kepe nam preostane še lep, pet minutni sprehod po travnatem pobočju.

Čas hoje: za hitre vižle pot traja 7ur, s pohodniškim tempom 11-13 ur.

Prehojena razdalja: 28.55km

Skupni vzpon: 2634m (po Garminu)

Zahtevnost: zahtevna neoznačena/označena pot

Primernosti poti: Pot je primerna za pse in lastnike, ki že imajo nekaj izkušenj v visokogorju. Pes se mora znati gibati na ozkih kamnitih poteh. Pot je občasno tudi izpostavljena.

Dostop do vode: na poti prečkamo en izvir.

Okrepčevalnica / gostilna: na poti ni nobene koče, so pa klopce na planinah, sedlu Rožca in Hruški vrh.