Za obisk Paklenice so prvomajski prazniki idealni. V spomladanskem času še ni prevroče, barve in vonjave prebujajoče narave pa čudovite.
Tako dišečega pohoda kot je tu v naših gozdovih še nisem doživela, v času času cvetenja gozdnih ciklam pa sploh noro lepo diši. Verjetno je v Paklenici vonj intenzivnejši zaradi res gosto naseljenih zaplat ciklam.
Za vstop v Veliko paklenico sva odštela 12€ (2 osebi+avto). Od glavnega vhoda se zapelješ še malo naprej, kjer je označenih več parkirišč. Široka pot – mulatjera vodi mimo plezališč, saj je Paklenica priljubljena točka ljubiteljev plezanja.
Najprej nas poti vodi skozi kanjon, kjer nas obdajajo visoke stene, nato pa se le ta začne zelo počasi vzpenjati in poteka skozi prijetno senčen gozdiček. Iz poti se odceplajo stranske poti, ki so vse dobro označene. Glavna pot pa vodi do planinskega doma Paklenica.
Ob glavni poti nas stalno spremlja potoček, v katerem se kosmatinci lahko odžejajo in osvežijo. Tudi za dvonožce so označena mesta, kjer si lahko natočimo pitno vodo. Mi smo se tokrat odločili prehoditi krožno pot, zato smo se na zadnjem odcepu na poti proti Planinskemu domu Paklenica podali desno navzgor ob smerni tabli “Mala močila”. Stezica skozi listnati gozd se prične malo bolj dvigovati, nekoliko višje pa se začnejo pojavljati tudi borovci, zaradi česar je priporočljivo, da dobro opazujemo pot pred seboj, kužki pa naj hodijo za nami.
V tem času so rade zelo aktivne gosenice borovega prelca, ki jih opazimo kot neko kačico oz. kosmat vlakec, ki potuje preko poti. Mi smo to srečanje ravno zato, ker sta kosmatinca hodila med nama, brez težav preprečili (kužka smo enostavno dvignili preko tega vlakca) in tako mirno nadaljevali vsak svojo pot. Pot, ki postaja čedalje bolj razgledna, nas pripelje iz gozda na razgledno točko Malih močil. Tu smo si privoščili postanek in se malo okrepčali.
Nato se pot začne spuščati in po cca. 100 m nas pripelje na ponovno razpotje, kjer nadaljujemo desno skozi jasico v smeri Velike paklenice. Pot se počasi spušča, na razglednih mestih tudi malo dvigne in poskrbi za lepe razglede vse do morja. Ob spuščanju poti skozi gozd, naletimo še na 2 razcepa (povsod gremo desno) in na obeh se držimo smeri Velika Paklenica. Na poti navzdol smo srečali tudi prijaznega, otovorjenega oslička, ki jih v Paklenici uporabljajo za oskrbo koč. Miren radovednež je hotel pozdraviti našega borderja, ki pa nad tem ni pokazal navdušenja in je iz previdnosti raje odskočil.
Pot se spusti do potočka, kjer se kosmatinci lahko napijejo in prijetno osvežijo. Potoček prečkamo in se čez nekaj 10m priključimo glavni poti, ki vodi nazaj proti vhodu v Paklenico. Pri tem pohodu imajo kosmatinci vodo na voljo čez celo Paklenico oz. jo nimajo samo tistem delu, ko se dvignemo na Mala močila in spuščamo čez Grabovo dolino nazaj. Zato jo veliko ni potrebno tovoriti s seboj.
Razen gosenic borovega prelca, drugih neželjenih prebivalcev Paklenice (kač) na tej poti nismo srečali. Smo pa srečali zvedavega živo zelenega kuščarja, ki ga tukaj zelo verjetno zalotite, ko se sonči na kakšni skali. Je popolnoma nenevaren in se hitro umakne. Za celo krožno pot smo ob zmernem tempu potrebovali 4h (brez počitka). Prehodili smo malo manj kot 14km in opravili z cca. 700m višine.
Čas hoje: za celo krožno pot smo mi brez počitkov potrebovali 3h 45min
Zahtevnost: nezahtevna pot
Višinska razlika: uradno navedena je 683m, nam je pokazalo 718m
Obiskanost: med prvomajskimi prazniki je zelo malo ljudi
Primernost poti za starostnike in mladičke: za mladičke jo ne bi
priporočala zaradi dolžine in tudi ne zaradi višinske razlike. Za
starostnike pa odvisno od kondicije; naš 8 letni maltežan jo je prehodil
brez težav
Dostop do vode: skozi cel kanjon Velike Paklenice teče voda
