Ta izjemen razglednik na avstrijski strani meje me je očaral že prvič, ko sem šla gor brez Arta. Takrat smo šli po plezalni poti gor in po lažji, nekoliko daljši in naokrog, dol. In potem sem čez nekaj časa (spet brez Arta) ponovila vajo za sončni vzhod – 1759m, visok prepaden vrh ima namreč neoviran razgled v vse smeri.
Tokrat pa sem se odločila, da gremo gor po lažji poti, ker sem imela res močno željo, da gre pes z mano. Žal se je pot izkazala za precej bolj naporno od pričakovanega, proti vrhu pa je bilo tudi zelo nevarno za zdrs. V letnih razmerah ni nobenih posebnosti, v tem času (marec), pa je po vrhovih in poteh marsikje še sneg – tako da ja, pričakovana je bila zimska gaz in s tem bolj direktna pot, ampak smo pa nekaj dni prej dobile deloma napačne informacije o stanju in količini snega na sami poti (“ni ga več veliko”), in smo res pričakovale nekoliko drugačne in precej manj naporne in kondicijsko manj zahtevne razmere. V toliko snega na take vrhove Arta načeloma ne vozim s sabo – zaradi najine varnosti in njegovih let. Ampak moram priznat, da je bila tura kljub napornosti zelo lepa, in sem hvaležna, da nam je varno uspelo gor in dol ❤ Očitno se je tudi Art zavedal, da vrhnji del poti v snegu (takoj pod vrhom), ni najbolj primeren kraj za siljenje naprej in je pri sestopu lepo hodil zadaj in mirno počakal, da sem mu dovolila par počasnih in previdnih korakov navzdol, preden sem se sama spet premaknila.
Izhodišče je na Jezerskem vrhu, kjer je tudi mejni prehod med Slovenijo in Avstrijo. Marsikdo me je že vprašal, če je kakšna težava s prehodom meje – no, ni. Vseeno pa imejte s seboj dokumente, tako svoje kot tudi od psa, ker nikoli ne veš, kje vas bo kdo pocukal za rokav v teh norih časih. Torej, avto pustimo na naši strani in se po levi strani hiške (oziroma zadaj za hiško) priključimo na začetek te lepe poti, ki nas hitro pripelje na gorsko cesto/kolovoz, po katerem potem hodimo kar nekaj časa. Nekje vmes se v levo odcepi krajša in zahtevnejša, plezalna pot do vrha. Mi tu nadaljujemo naravnost! in kmalu za tem pridemo do razpotja, kjer stojijo table, ki nas spet usmerijo naravnost. Ampak pozor – naravnost gremo samo nekaj metrov, nato pa se odcepi ozka stezica v levo, zelo zelo strmo v hrib. Markacija je slabše vidna, visoko gor v skali, in jo marsikdo zgreši. Tu bi opozorila še na to, da je pot v celoti v Avstriji, zato ne iščite Knafelčeve markacije, ker je ni. Namesto nje je markacija avstrijska zastavica in rumene table. Za lažjo orientacijo lahko povem še to, da je to pobočje kamor se odcepi naša steza, nekoliko posekano. Ta sicer kratek del poti je zelo strm, zato previdno. Sicer se pa (letna) pot po večini brez neke hude strmine lepo vzpenja okrog gore proti vrhu, razen na nekaj krajših strmih odsekih – v snegu je situacija na več delih drugačna, drži pa tudi dejstvo, da si strmino vsak razlaga drugače …
Na vrhu, kjer stoji križ, lepo prosim, skrajno previdno! Kot sem že omenila, je Pristovški Storžič prepaden (kako zelo, se odlično vidi z druge, plezalne poti), istočasno pa tudi druga stran vrha, ta po kateri pridemo, ni ravno ravnina, ampak nekoliko visi v drugo stran. Ni hudega, ampak vseeno tudi s tega vidika previdnost ne bo odveč.
Kot zanimivost bi omenila tudi to, da ogromno planincev svoje pse, tudi večje, sem gor pripelje z druge strani, po plezalni. Prostora po poti je dovolj, absolutno je mogoče, ker tudi sama plezalna pot ni prehuda in dejansko to dovoljuje. Vsekakor pa mora bit pes navajen takih poti. Moj Art na primer, te poti ne bo spoznaval, vsak pa pozna svojega psa in ve česa je navajen, sposoben in česa se mogoče boji. In če se slučajno odločite delat krožno turo – torej po plezalni gor in lažji dol: na vrhu NI označeno, v katero smer gre katera pot. Če pridete po plezalni, greste potem na lažjo pot čez vrh, mimo križa, na drugo stran vrhnjega grebena.
Srečno!
Klavdija & Art
