Za izhodišče sva s Su izbrali štart iz Koprivne-Zadnji travnik, do tja naju je pot vodila iz Slovenj Gradca preko Prevalj in Raven na Koroškem do Črne, kjer sva začeli slediti tablam za Koprivno. Ker je dostop do Zadnjega travnika slabo označen, podajam še nekaj dodatnih informacij.
Ko se v Črni usmerimo proti Koprivni (cesta sledi reki Meži) se lahko v nadaljevanju orientiramo po modrih tablah Sv. Jakob, nato pa sledimo leseni tabli na kateri piše Olševa, do neurejenega parkirišča.
Začetek poti nas vodi po kolovozu in nato zavije levo v gozd ter se prične rahlo vzpenjati, ko sva s Su konec oktobra šli po tej poti nisva srečali niti enega planinca, kar pa se mi zdi za prestrašene kužke, kot je moja Su (posvojenka iz Španije) oziroma za tiste, ki želijo imeti spuščenega psa super ( vse do sedla, kjer se priključi tudi pot iz smeri Grohota). Pot sva nadaljevali mimo lovske hišice, in po nekajminutnem vzponu sva prišli do bolj osojnih področij Olševe, kjer je bilo nekaj snega.
Sledilo je še nekaj strmine in že se nama je nasmihal sonček, ki naju je lepo pozdravljal z grebena. Tu sva se usmerili desno in nadaljevali v smeri Olševe. Sledilo je eno bolj izpostavljeno območje, kjer je bila potrebna posebna previdnost, na tem mestu je na skali nameščena »zajla« za dodatno varnost, še nekaj skal in že sva videli pobočje Olševe ter izbirali mesto, kjer se bova namestili.
Na Olševi sva srečali kar nekaj mahajočih repkov, ki pa so prišli iz druge smeri, torej smeri Podolševe.
V dolino sva se vračali po isti poti. Markirana pot je 1.45 min. Celotna pot je označena kot lahka planinska pot in je za kosmatinčke v poletnih in jesenskih mesecih, ko še ni veliko snega primerna, paziti moramo le na enem bolj izpostavljenem področju, kjer bi potencialno lahko zdrsnili.
