Pred leti najino prvo osvojeno goro, Goli vrh na Jezerskem, v letnih razmerah že precej dobro poznava. Pot sva spoznavala tudi v snegu, ampak nama lani zaradi prevelike odjuge in zato nevarnih razmer ni uspelo do vrha. Pa sem se odločila, da letos spet poskusiva … in tokrat je uspelo. Pa še prelep sončni zahod smo imeli na vrhu, kar je pa odtehtalo veter, ki nas je skoraj odpihnil nazaj v dolino.
Do uradnega izhodišča (Ravenska Kočna) v zimskem času z avtom ne moremo, ker so po poteh, tudi po cesti, speljane tekaške proge, zato avto lahko pustimo pri Planšarskem jezeru, ali pa na primernem prostoru ob cesti, ki pelje do zadnje kmetije pred najlepšo dolino. Pri kmetiji naletimo na zaporo ceste, ampak je prostora za obrnit avto res malo, tako da je priporočljivo parkirat pod klancem, kjer je ob cesti nekaj spluženih mest. To nam pot podaljša za nekje 25 minut (lahko tudi do 40, če parkiramo pri jezeru) v eno smer. Od zapore naprej sledimo dobro uhojeni potki, ki gre naravnost proti goram, potem pa ob robu gozda pazimo na table, ki pohodnike preusmerijo s poti, da ne hodimo po progah. Oči na peclje, se lahko hitro zgreši ;-
Ko pridemo do izhodišča, nas običajne planinske table usmerijo v levo proti Golemu vrhu, kasneje pa sledimo markacijam na drevju in skalah. Cela pot je tudi v kopnem zelo strma (in prepredena s koreninami), v snegu pa gre gaz na nekaterih delih kar direktno po pobočju gor, tako da previdno – sploh nekaj zadnjih 10 višincev pod vrhom, kjer niti drevja ni!
Ves čas se vzpenjamo skozi gozd. Po kakšni uri in pol hoje (od običajnega izhodišča) pridemo na sedlo. To je Jenkova planina, kjer se poleti pasejo ovce. Naravnost vidimo Goli vrh, od katerega nas loči še 45 minut precejšnjega grizenja kolen skozi gozd, za nami se pot odcepi na Veliko Babo (zelo zahtevna! in za pse neprimerna). Na levo v dolino je Jezersko in naše Alpe, na desno Avstrija. S planine na Goli vrh peljeta dve poti – slovenska in avstrijska. Mi smo šli po slovenski, ker avstrijske niti ne poznam. Malo nad planino sva z Artom lani obračala, letos pa težav ni bilo, in na vrhu nas je, poleg res obupnega vetra, pričakal še en najlepših sončnih zahodov. Tu moram poudarit, da je Goli vrh res IZJEMEN razglednik. Ta dan je bilo tako jasno, da se je v daljavi videl celo Krn. Po zahodu pa lučko na glavo, in gremo previdno v dolino …
Sama pot je tehnično nezahtevna, zahteva pa dobro mero kondicije, ker je strma in naporna, sploh v zimskih razmerah. Obvezne so vsaj male derezice, mislim pa, da ne bi bilo nič narobe, če bi imela kar prave. Pri večji količini snega nebi niti pomislila na to, da bi šla tja gor v malih. Ko smo šli mi, je bila pot v spodnjem delu na nekaterih mestih dokaj kopna, na drugih poledenela, snega do planine prav veliko ni bilo več, prav tako tudi naprej od planine ne. Šele kakšnih 30 višincev pod vrhom je bilo snega nekje do kolen, vrh pa spet skoraj povsem spihan. Kdor ni navajen hribov v snegu, mu priporočam, da Goli vrh pusti za kopne dni 🙂
Z uradnega izhodišča je časovno markirano nekje 2h z 800 višinskimi metri, se pa seveda da tudi precej hitreje, odvisno od tempa in kondicije. Srečno.
Art in Klavdija
HikePaws nasveti:
Čas hoje: okrog 2 uri, pozimi dlje, ker z avtom ne gre do izhodišča
Zahtevnost: tehnično nezahtevna, ampak strma in kondicijsko kar naporna
Višinska razlika: 800m
Obiskanost: za vikende kar precej, med tednom niti ne. Odvisno.
Okrepčevalnica / gostilna: ob Planšarskem jezeru
Primernosti poti za starostnike in mladičke: za mladičke je absolutno prehuda, za starostnike pa odvisno od vsakega psa (pasma, velikost, teža, stanje sklepov, kondicija, koliko je navajen hribov). Moj je star 7 let, je šel še dokaj brez težav, se je pa kazala huda utrujenost naslednja dva dneva, ko je samo poležaval.
Dostop do vode: je en potok ob poti, ampak zelo strmo navzdol, ni varno. V letnem času je na poti gor na začetku Jenkove planine odcep nekaj metrov s poti, kjer je nekaj podobno pipi in hlod, kjer se voda nabira. Tam lahko psi pijejo. Ponavadi je tudi označeno na vidnem mestu.
