Napovedano je bilo lepo vreme in zato sem se odločila, da gremo na Pristovški Storžič, ki je izredno razgleden vrh nad Jezerskim.
.
Parkirala sem na avstrijski strani, takoj za mejnim prehodom, kjer so opazne rumene planinske smerne table, ki nas usmerijo na stezo. Steza vodi ob državni meji.
Na začetku se markirana pot priključi gorski cesti, po kateri hodimo nekaj minut.
Ko prispemo do lovske koče, imamo možnost izbire. Naravnost je lažja markirana pot, levo pa je zahtevna markirana pot. Ker smo po lažji markirani poti že bile leta 2019, me je zelo mikalo, da bi šle poskusiti po zahtevni markirani poti. Malo sem povprašala ljudi, ki so že bili na Pristovškem Storžiču po tej poti in sem dobila same pozitivne informacije.
Ob poti je bilo sicer zbirališče vode, ki pa je bilo prazno. Vendar to za nas ni predstavljalo težav, saj imam s seboj vedno dovolj vode.
Večkrat se nam je odprl razgled na sam vrh Pristovškega Storžiča in že od daleč se je videl križ na njem.
Ko smo zapustile cesto, smo prišle na greben, kjer smo se vzpenjale po travnatem pobočju ob robu gozda.
Pot je postajala vse bolj strma. Kjer so bila pobočja strma, nam je v pomoč jeklenica. Moram reči, da sem bila zelo pozitivno presenečena, saj Gaja in Kana nista imeli nobenih problemov, da bi jima bilo treba kakorkoli pomagati in sta sami premagali strmino. Meni pa so jeklenice prišle prav.
Pot nas je pripeljala na zahodna pobočja Pristovškega Storžiča, ki so porasla z ruševjem. Tu je strmina malo popustila.
V nadaljevanju je pot zavila proti grebenu in se spet vzpela ob jeklenici. Tudi tukaj Gaja in Kana nista imeli nobenega problema.
Ko smo dosegle greben, smo pred seboj že videle križ na Pristovškem Storžiču in tako sem vedela, da nas do vrha loči le še nekaj korakov hoje.
Vrh pa nam je postregel s prečudovitimi razgledi.
