Da bo malo drugače, sem letos vikend oddih rezervirala na Hočkem Pohorju. Tam je kar 1543 metrov visoka neokrnjena oaza , kjer vas obdajajo gozdovi, jase in pašniki, slapovi in šotna barja z jezerci in vse to, kar kliče po potepu in odklopu s psom. Ker imam nemškega ovčarja, je mało težje najti primeren apartma.
Ob predhodni rezervaciji oz. dogovoru z lastnikom, smo se nastanili v Hočki koči, kjer je pet sodobno opremljenih in psom (tudi večjim) prijaznih apartmajev.
V četrtek smo v poznih popoldanskih urah prispeli na lokacijo. Okoli te velike stavbe je ograjeno dvorišče tako, da kuža ne more nikamor. Najprej smo razpakirali in si malo ogledali okolico in približno naredili načrt za vikend.
Naslednji dan smo se odpravili na Framski slap – slap Skalca. Pot je lahka in zelo natančno označena. Začneš pri apartmajih in nadaljuješ v smeri smerokazov, skozi Pohorske zanimive vasice, ki niso prometne. Res pa je, da se večino časa hodi po asfaltu, razen zadnjih cca 30 minut po gozdi poti. Pri slapu je par lesenih mostičkov. Naši Lexy (nemški ovčarki) ni bilo ravno prijetno hoditi po njih, je pa bilo potem toliko bolj prijetno pri vodi oz. njenim pršenjem. Za pot nazaj bi lahko obrali krožno. Ko smo pogledali na telefonu na gps-u je večino poti kar po glavni cesti, zato se zanjo nismo odločili.
V soboto smo odšli proti Hotelu Bellevue na Pohorju. Pot je spet odlično označena. Hodili smo po makadamski poti cca 30 min do spodnje postaje vzpenjače in potem še cca 30 min po samem smučišču do hotela. Od hotela smo se odpravili se proti razglednem stolpu, ki je nedaleč stran. Čeprav je stolp že malo dotrajan, sem si ga šla ogledat. Iz vrha se vidi mogočen Maribor in polja.
Ideja za izlet v bližini je lahko tudi Areh.
V nedeljo smo spakirali in se na poti domov spotoma odpeljali se na Roglo ogledat Lovrenška jezera. Pot je bila blatna in malo zasnežena. Hodili smo dobro 1uro in 20 min. Vse kar smo si ogledali in prehodili je psom dostopno. Dopust je minil kot bi trenil.
