Konec letošnjega januarja nas je za podaljšani vikend oddih poneslo v neokrnjeni turistični biser Slovenije, Bohinj. Inspiracijo za lokacijo sva z možem dobila v televizijski seriji Jezero, ki je bila posneta po istoimenskem romanu Tadeja Goloba in se je zaključila ravno en vikend pred našim odhodom. Dih jemajoči prizori Bohinja so naju kar povlekli tja. Bilo je pravljično, če bi dočakali še kakšno snežinko, bi bilo že kičasto. Mogoče pa se nam sreča s snegom nasmehne letošnjo zimo.
Vremenska napoved je bila postranskega tira, nama in najinima psičkama Luni in Lili sva želela privoščiti čas samo za nas in da okolje naše Ljubljanske kotline za nekaj dni zamenjamo za vso to svežino narave, ki napolni pljuča, očisti duha in spočije oči.
Šla sem v akcijo za iskanje naše “dogs welcome” nastanitve in ni trajalo dolgo, ko sem naletela na nedavno prenovljene Apartmaje Triglav, ki se nahajajo v Stari Fužini le streljaj stran od jezera. Želela sem tudi razgled na jezero in tukaj sem ga definitivno našla. Nastanitev vključuje tudi restavracijo Triglav Bohinj, ki na Tripadvisorju zavzema častitljivo drugo mesto med 22 restavracijami v okolici. Glede na to, da sva z možem gurmana, sem si rekla samo “tole bo idealno” in imeli smo obkljukane vse kljukice, ki so za nas pomembne.
Ko sem jih poklicala za rezervacijo, sem naletela na čudovito vodjo nastanitvenega objekta, gospo Klavdijo Maroh, s katero sva se takoj vse dogovorili in glede na njeno prijaznost in domačnost, sem takoj dobila občutek topline, da smo pri njih zelo zaželjeni. Oddiha smo se zato še toliko bolj veselili.
Občutek po telefonu me ni razočaral, če v turizmu naletiš na ljudi, ki to delajo s srcem, drugače ne more biti. Takoj, ko smo prišli tja, so se nas zelo razveselili. Tudi Luna in Lili sta bili zelo lepo sprejeti in navdušeni nad novim okoljem. To nama zelo veliko pomeni, saj sta del naše družinice in želiva, da sta dobrodošli tako kot midva.
Nad apartmajem smo bili vsi navdušeni. Za obe psički so bili kot presenečenje za dobrodošlico pripravljeni pasji piškotki, poleg tega pa sta imeli v apartmaju tudi svoje posebno ležišče. Da o prekrasnem razgledu in ogromnem čudovito prenovljenem apartmaju ne izgubljam besed. Lahko rečem samo bravo Apartmaji Triglav!
Za jutranji sprehod pred zajtrkom smo se sprehodili do Cerkve Sv. Janeza Krstnika v Ribičevem Lazu, cca 1,5 km v eno smer, midva občudovati jutranjo meglico nad jezerom in mir, Luna in Lili pa sta se navduševali nad račkami. Če voda ne bi bila tako hladna in če bi ju spustila, bi onidve šli takoj plavati. Osveženi smo se odpravili na samopostrežni zajtrk v restavracijo, kjer sta tudi Luna in Lili dobili pod mizo kako salamico in sirček. Repki so kar švigali sem ter tja.
Čez dan je bilo oblačno, na meji z dežjem, vendar nam to ni pokvarilo izleta. Z avtom smo se odpravili do Ribičevega Laza pogledat Zlatoroga, čolnarno in plezalno steno. Nato pa smo pot nadaljevali do Ukanca. Sprehodili smo se po kampu Zlatorog in si ogledali okolico. Od tu bi se lahko z žičnico povzpeli na Vogel ali pa sprehodili do Slapa Slavice. Vreme nam tega ni dovoljevalo, zato smo se odpravili nakupiti spominke in uživat v apartma, psički sta zaspali v sekundi, midva pa sva uživala na balkonu ob kavici in čudovitem razgledu na jezero.
Zvečer smo se odpravili spodaj v restavracijo na večerjo, Luna in Lili sta bili seveda z nama. Spoznali smo lastnika in vodjo restavracije, gospoda Damirja Salkića, ki je s čudovito postrežbo in prijetnim klepetom naredil piko na i celotni izkušnji. Restavracija ima tudi prelepo teraso, ki je v zimskih mesecih zaprta, definitivno jo bo treba obiskati še v toplejših mesecih. Nudi razgled na jezero. Naslednje jutro sva se odločila, da bomo šli na sprehod kar čez travnik direktno od apartmajev do jezera, kar je cca 1 kilometer v eno smer. Psički sta tako lahko prosto tekali, metala sva jima palico in vsi smo zelo uživali. Šele ko smo se vrnili nazaj, sva ugotovila, da smo tako blatni vsi skupaj, da smo samo za pod tuš. Psičke sem skopala, verjetno ne rabim razlagati, da sta po zajtrku zopet takoj zaspali. No, tudi midva sva si privoščila malo počitka. Z gospodom Damirjem in gospo Klavdijo smo nato še malo pokramljali, nato pa smo se polni čudovitih vtisov odpravili proti domu.
To je bila naša izkušnja, kako je ne glede na vreme vsak oddih lahko prekrasen, le na prave ljudi moraš naleteti, na take, ki dajo kraju, ki je dih jemajoč že sam po sebi, še dušo in dodaten pečat.
Se veselimo ponovnega obiska!
