Za ta vrh sem se odločila že nekaj mesecev nazaj, ko sem rezervirala svojo nastanitev v Bovcu. Ker sva z Artom hribolazca, je bil Krn med vsemi možnimi vrhovi nekako najbolj logična izbira. Lahko bi sicer šla na Matajur, ali pa kam drugam, ampak sem se v Krnov razgled zaljubila na vseh mogočih fotkah na instagramu.

Seveda sem najprej prebrala vse o vseh poteh na vrh, ker s psom, velikim kot je moj, nikakor ne morem izbirat zahtevnih in na moje veselje na Krn vodi tudi par nezahtevnih poti. Odločala sem se med dvema – ena je s startom v Lepeni, in pelje mimo Krnskega jezera – tako bi »ubila dve muhi na en mah« in si s tem en cel dan prihranila za drugo destinacijo. Ampak je tukaj rahel problem – pot v eno smer namreč zahteva dobrih 5 ur časa, od izhodišča do vrha pa se dvigne za več kot 1500m. Za moj okus je to za psa prenaporno, še posebej zato, ker sva cel teden dopusta v Bovcu vsak dan lezla na 3 različne lokacije. Tako mi je ostal start na planini Kuhinja, do katere pelje zelo … hm … recimo, da zabavna cesta. Od tu pot vzame nekje 3h do 3h 30min, višinskih metrov pa je nekaj čez 1200. Nič preveč pretresljivega, če je pes navajen hribov. In če je spočit, seveda, kar pa midva nisva bila, saj nama vreme cel teden ni dovolilo varnega vzpona, in sva tako na vrh Krna stopila šele peti dan najinega dopusta …

Ob 6 zjutraj smo se dobili na parkirišču na planini Kuhinja; jaz z Artom in (zdaj novi hribovski) prijatelj z majhno psičko. Ob tem naj poudarim še to, da sta na planini dva možna starta. En na parkirišču že na cesti oz. nekaj metrov naprej na makadamu, drug pa kakšnih 200m naprej pri koči. Mi smo se odločili, da startamo s parkirišča, kar nam je pot podaljšalo za nekaj minut, ampak ni hude razlike. (stranska opomba, ki lahko komu reši kar nekaj živcev: cesta od parkirišča do koče je zelo zrita in za nizke avtomobile ni primerna).

Pot pelje čez prelepo, ampak res ne morem dovolj poudarit kako PRELEPO planino Zaslap, kjer se sliši žuborenje kristalno čistega gorskega potočka (iz katerega lahko tudi pijete. Voda je nesramno dobra!) in kravji zvonci. Temu primerno na nekaj delih tudi vonj ni najlepši, ampak tako je pač v naravi in v hribih. Na planini moramo večkrat prečkat pašno ograjo – lepo je, če za seboj zapremo vrata! – nekje višje pa nas tabla vabi, da naredimo ovinek do koče, kjer pridelujejo domači sir. Še zdaj mi je žal, da ga na poti dol zaradi preutrujenosti nisem šla iskat …

Čeprav je bil sončni vzhod že kar nekaj časa nazaj, smo še vedno hodili v senci, ker vzhaja na drugi strani Krnskega pogorja. Na začetku poti nas je malo zeblo, v dolini je bila megla, pa tudi ni bil več višek poletja (4.9.), ampak smo se kar hitro ogreli, in ko je sonce enkrat prilezlo čez vrhove, smo pogrešali jutranjo senco in hlad. To je, vsaj zame, največji minus te zelooooo dolge in kondicijsko naporne poti – nikjer nobenega drevesa, ki bi dalo vsaj malo sence. Cela pot je izpostavljena soncu, tako da je v vročih poletnih dneh zgodnji štart NUJEN! Še toliko bolj, če nas spremljajo kosmatinci. Zadostna količina vode je tako obvezna, ker na poti, razen spodaj na planini, ni potočkov.

Slabih 10min pod vrhom stoji Gomiščkovo zavetišče – koča, ki jo že na Kuhinji in potem ves čas vzpona dobro vidimo, in ki nam daje občutek, da se nam z vsakim korakom bližje bolj in bolj oddaljuje. Pot je sicer tehnično zelo enostavna, ampak je dolga in zahteva dobro kondicijo. Kot kača se vije po strmih pobočjih Krna in se zelo vleče, v soncu še toliko bolj; ko si utrujen, tako kot sva bila midva, pa sploh. 3 ure se zdijo cela večnost. V zavetišču, kjer dolga miza služi tudi kot ograja, si lahko naročite topel obrok, kavo, čaj; lahko se pa samo malo spočijete in potem nadaljujete pot do vrha ali pa v dolino – glede na to, da je tako blizu, mislim, da bi bilo škoda it dol brez vzpona na vrh. Razgled s Krna je razgled za bogove. Triglav in njegova skupina, Krnsko jezero, sosednja Batognica in Vrh nad peski, … Julijske Alpe so na dlani, v daljavi pa se v dobrem vremenu vidi do morja.

Po poti dol nas je – povsem pričakovano – grelo in žgalo sonce, ampak ker je pihal veter, kakšne hude vročine ni bilo čutiti. Art je imel jezik do tal, kljub večim postankom, da je lahko pil. Nekajkrat se je tudi sam ustavil in legel v travo ob poti. Seveda, bil je utrujen od celega tedna hribolazenja, in potem ga ta njegova zmešana Klavdija za češnjo na vrhu smetane še na Krn vleče! Ampak je užival in mi večkrat hvaležno dal slinastega »lupčka«.

In kaj je potrebno vedet, preden se odločite za tak podvig?

• Prvo in najbolj pomembno je to, da ste primerno obuti, da je vaš pes, velik ali majhen (samo prosim, ne mladič in ne star, ker je prehuda) vajen hribov, da ne skače za kravami na planini, in ovcami, ki se včasih znajdejo na vrhu (povodec!), ter da imata oba dovolj kondicije.

• V poletnih mesecih se na pot odpravite zgodaj, najbolje kakšno uro ali dve pred sončnim vzhodom. S seboj imejte dovolj vode za psa in zase. Pa ne pozabite na kakšno kapo, sončna očala in kremo za sončenje (to potem tudi uporabite, ne bodite kot jaz, ki sem odprla nahrbtnik, da se namažem, potem pa iskala nekaj drugega, zaprla, seveda brez mazanja, in šla dol, potem pa sem tri dni stokala, da me vse peče).

• Na pot se odpravite spočiti. Midva sva gor lezla katastrofalno utrujena, in tega ne bom več ponovila. Krn vsekakor še, ampak spočita!

• Zelo pomemben nasvet, ki sem ga dobila od domačinov: na Krn se odpravite v suhem vremenu, in zelo dobro, priporočljivo (zame pa nujno!) je tudi to, da je vsaj 24h prej vreme suho. Teren je zelo drsen, kar sem hitro videla tudi sama. Hvala bogu sem ubogala domačine in čakala pravi trenutek. V mokrem je pot zelo nevarna za zdrs!

• Pot je tehnično nezahtevna. Meni se ni zdela prestrma – nekaj povprečnega, ampak to je precej relativna stvar. Kar meni ni strmo, je nekomu lahko prestrmo. To seveda ne pomeni, da na kakšnem delu ni strma – seveda se najde tudi kakšen tak odsek. Navsezadnje se je treba zavedat, da gre za spoštovanja vrednega dvatisočaka!

• Je pa zato kondicijsko toliko bolj zoprna, tako za nas kot tudi za naše pse. Dolga je. Brez sence in brez zavetja pred vetrom. Tabla na izhodišču pravi »3h 30min« in nama je uspelo v tem času. Sem pa mnenja, da spočitemu in kondicijsko dobro pripravljenemu planincu uspe še kakšno uro prej. Komu, ki ni vajen, ali ki hodi bolj počasi, pa vzame še dlje. O tem presodite sami.

• Pa še tole – Krn se okrog poldneva zelo rad obda z oblaki. Škoda bi bilo it gor ob taki uri, da nebi bilo več razgleda v nič drugega kot kup sivih oblakov. Tako da, pot pod noge že zgodaj zjutraj 😊