Zbudili smo se v krasno aprilsko jutro. Razmišljala sem, kam bi se lahko odpravili in takoj mi je na misel prišla meni ena izmed ljubših destinacij. Soriška planina me s svojimi hribčki vedno fascinira. Na hitro sva spekla še pico, jo zapakirala za na pot in že smo se odpeljali proti Soriški planini.
Parkirali smo na velikem parkirišču in se odpravili kar naravnost po Soriški planini, na kateri se v zimskem času nahaja tudi smučišče. Šli smo mimo Litostrojske koče, potem pa potka začne počasi zavijati na desno in se vzpenjati.
Na gozdnati in kar strmi poti nas je presenetil celo sneg, katerega je bil naš kosmatinček zelo vesel.
Iz gozda smo kmalu prišli na odprto, kjer se nam je razkril razgled na prekrasne hribčke in prelepo modro nebo. Za ovinkom pa zagledamo tudi vojaško kasarno, ki se nahaja pod Možicem.
V tem času je cvetelo že čudovito resje.
Odpre se nam res lep razgled na Triglav in okoliške gore. Najbolj se mi dopade to, da ko enkrat prideš na vrh, se potem samo še sprehajaš od hribčka do hribčka in uživaš v čudovitem razgledu.
Sprehodili smo se še malo naprej, se usedli in ob najlepšem možnem razgledu pojedli pico za kosilo. To se mi je res zelo vtisnilo v spomin, saj obožujem razglede v gorah.
Šli smo mimo Slatnika in Šavnika. Pot poteka skoraj po vrhovih hribčkov, nekje je tudi bolj ozko in malo prepadno, zato previdnost tukaj ne bo odveč.
Ker se sprehajaš od hribčka do hribčka se vedno vzpenjaš in spuščaš. Razgled se nam na tem delu odpre na Primorsko stran, vidimo lahko Podbrdo in okoliško hribovje. V kotanjah pa še vedno najdemo nekaj snega.
Nad Soriško planino se nahaja kar nekaj bunkerjev, na vrhu Možica je celo kovinska kupola bunkerja in ravno ta predstavlja značilen vrh Možica. Iz njega naj bi se tudi videla Bohinjsko in Blejsko jezero hkrati.
Odpravili smo se počasi proti koncu naše poti in še pred vzponom na Lajnar zavili levo navzdol proti Soriški planini.
