Bil je že čas, da se spet odpravimo na lažji pohod. Odločili smo se za Žerjavec. Ker so njune tačke že starejšega letnika in ker nismo vedeli če bo vreme zdržalo, Vrše najprej niti niso bile v načrtu. Ker pa so bile tačke še trdno na tleh, skozi oblake pa je pričelo kukati sonce, smo dodali še vzpon na Vrše.

Parkirali smo takoj na začetku Kočne, na peščenem parkirišču, ki je če gledamo iz smeri Jesenic, na levi strani. Pot ni markirana, je pa shojena, tako da ji ni težko slediti. Na začetku položna pot vodi skozi gozd, kmalu pa se prične strmo vzpenjati. Ko pridemo do majhne jasice, na kateri je nekaj skal, imamo najhujše za sabo.

Skale so odlično nadomestilo za stol, zato smo se tu odločili za krajši postanek in uživali ob pogledu na Jesenice in Mežaklo.

Prvi postanek smo izkoristili za šnofkanje in iskanje priboljškov v travi. Sara, pridna kot vedno je mirno čakala, da gremo naprej.

Tu nekje daleč spodaj je Bubi videl srno in kot hipnotiziran strmel navzdol.

Na vrhu Žerjavca niti nismo postajali, ampak smo se odpravili kar naprej. Lepa gozdna se nekoliko spusti. Tukaj imamo na levo odcep, ki bi ga lahko uporabili, če ne bi želeli še na Vrše. Pripeljal bi nas skozi naselje do glavne ceste, na kateri bi lahko zavili desno in po krajšem sprehodu prišli do našega parkiranega avta.

Mi pa smo nadaljevali kar naravnost in se ob poti odločili za nov kratek postanek.

Kmalu smo prišli do razpotja, kjer smerokazi kažejo levo do Blejske dobrave, desno lahko pridemo do Kočne, naravnost pa so Vrše. Šli smo seveda naravnost. Pot se prične nekoliko vzpenjati in kmalu naletimo na klopco, kjer lahko spet postanemo. Nemarkirana, vendar pa zelo dobro shojena pot poteka najprej ob pašniku, potem pa skozi gozd do večje jase. Na vrhu ni oznak in ni skrinjice, samo velika jasa, zato se lahko naključni pohodnik, ki ne pozna terena hitro odloči, da morda še ni dosegel cilja in se odpravi naprej.

Mi smo naredili na vrhu dolg postanek s šnofkanjem za briketi.

Nazaj smo se odpravili najprej po isti poti, pri razcepu s kažipotom pa smo se odločili, da gremo desno proti Kočni, saj bi bila pot z Žerjavca navzdol preveč strma. Skozi pašnik in skozi vas smo dosegli glavno cesto, se odpravili do avta in prijetno utrujeni odšli domov.

Čas: Mi smo hodili nakje 3 ure, smo pa imeli zelo pogoste postanke.
Zahtevnost: Na začetku zelo strma pot, morda si je včasih treba nekoliko pomagati z rokami, brez prvega vzpona pa nezahtevna pot. Obiskanost: Med tednom se zgodi, da ni nikogar, med vikendi redka.
Okrepčevalnica / gostilna: Gostilne ni. Blizu je picerija Betlehem, ni pa ob poti.
Primernost poti za starostnike in mladičke: Primerna je za starostnike s kondicijo, za mladičke pa ni, saj je za prvo leto preveč strmine.
Dostop do vode: mislim da ga ni, vem pa ne, ker ga niti iskali nismo.